V zadnjih letih je tožba za kredit v švicarskih frankih postala ena najpogostejših oblik sodnega varstva potrošnikov. Čeprav je od sklepanja večine kreditnih pogodb minilo že več kot desetletje, številni kreditojemalci še vedno preverjajo, ali lahko zaradi nepoštenih pogodbenih pogojev ali pomanjkljivega obveščanja banke uveljavljajo svoje pravice. Razvoj sodne prakse v Sloveniji in Evropski uniji je namreč pokazal, da samo dejstvo, da je bil kredit odobren v švicarskih frankih, ni sporno. Ključno vprašanje je, ali je banka potrošniku omogočila, da je pred podpisom pogodbe razumel vsa tveganja, povezana s takšno obliko financiranja.
Zakaj so bili krediti v švicarskih frankih tako priljubljeni?
V obdobju med letoma 2004 in 2008 so banke pogosto ponujale kredite, vezane na švicarski frank. Glavni razlog za njihovo priljubljenost so bile nižje obrestne mere v primerjavi z evrskimi krediti. Zaradi nižjih mesečnih obrokov so se številni posamezniki odločili za nakup stanovanja ali hiše prav s pomočjo kredita v CHF.
Ob podpisu pogodbe so bili obroki praviloma ugodnejši, vendar je bila višina obveznosti odvisna tudi od gibanja menjalnega tečaja. Ko je po svetovni finančni krizi švicarski frank občutno pridobil vrednost, so se številnim kreditojemalcem mesečne obveznosti povečale. V nekaterih primerih se je povečala celo glavnica, čeprav je bil kredit več let redno odplačevan.
Takšne razmere so povzročile številne spore med bankami in kreditojemalci.
Kaj pomeni valutna klavzula?
Valutna klavzula pomeni, da je kredit vezan na vrednost tuje valute. Čeprav je bil denar običajno izplačan v evrih oziroma pred uvedbo evra v slovenskih tolarjih, je bila glavnica izražena v švicarskih frankih.
To pomeni, da se je ob spremembi menjalnega tečaja spreminjala tudi vrednost obveznosti v domači valuti. Če se je švicarski frank okrepil, je moral kreditojemalec za enak znesek frankov odšteti več evrov. Posledično so se povečali mesečni obroki in skupni stroški kredita.
Prav vpliv valutne klavzule predstavlja eno ključnih vprašanj v sodnih postopkih.
Kaj je pojasnilna dolžnost banke?
Pri presoji kreditnih pogodb je eden najpomembnejših pojmov pojasnilna dolžnost banke. Banka kot finančna institucija razpolaga s strokovnim znanjem, ki ga povprečni potrošnik praviloma nima. Zato mora pred sklenitvijo pogodbe zagotoviti dovolj informacij, da lahko kreditojemalec sprejme premišljeno odločitev.
To pomeni, da mora banka jasno predstaviti:
- način delovanja kredita v tuji valuti,
- vpliv spremembe menjalnega tečaja na mesečni obrok,
- vpliv na preostanek glavnice,
- dolgoročne finančne posledice,
- tveganja, povezana z večjimi spremembami vrednosti švicarskega franka.
Splošna navedba, da se tečaj lahko spremeni, praviloma ne zadostuje. Potrošnik mora razumeti, kako bi takšna sprememba vplivala na njegove obveznosti.
Zakaj so se začele vlagati tožbe?
Številni kreditojemalci so šele po več letih odplačevanja ugotovili, da so banki plačali bistveno več, kot so pričakovali ob podpisu pogodbe. Poleg višjih obrokov jih je presenetilo tudi dejstvo, da se glavnica zmanjšuje bistveno počasneje ali pa celo narašča.
Ko so se začele oblikovati prve sodne odločbe, je postalo jasno, da je v posameznih primerih treba preveriti, ali je banka ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost. Prav zaradi tega se je povečalo število tožb, s katerimi kreditojemalci zahtevajo vračilo preveč plačanih zneskov ali ugotovitev ničnosti posameznih pogodbenih določil.
Ali je vsak kredit v švicarskih frankih neveljaven?
Odgovor je ne. Vsak primer se presoja individualno.
Sodišče preverja vse okoliščine konkretnega primera, med drugim:
- vsebino kreditne pogodbe,
- način sklepanja pogodbe,
- informacije, ki jih je banka posredovala,
- morebitne simulacije spremembe tečaja,
- izobrazbo in izkušnje kreditojemalca,
- ravnanje pogodbenih strank.
Zato ni mogoče vnaprej trditi, da so vsi krediti v CHF neveljavni ali da bo vsaka tožba uspešna.
Kaj lahko zahteva kreditojemalec?
Odvisno od okoliščin posameznega primera lahko kreditojemalec zahteva:
- ugotovitev ničnosti celotne pogodbe,
- ugotovitev ničnosti posameznih pogodbenih določb,
- vračilo preveč plačanih zneskov,
- vračilo pogodbenih obresti,
- plačilo zakonskih zamudnih obresti.
Vrsta zahtevka je odvisna od vsebine pogodbe in dejanskega stanja.
Ali je mogoče vložiti tožbo po poplačilu kredita?
Da. Poplačilo kredita samo po sebi ne pomeni, da kreditojemalec izgubi možnost uveljavljanja svojih pravic.
Veliko postopkov se nanaša na kredite, ki so bili:
- redno odplačani,
- predčasno poplačani,
- refinancirani,
- konvertirani v evre.
Pri vsakem primeru je treba preveriti vprašanje zastaranja in okoliščine, zaradi katerih naj bi bili pogodbeni pogoji nepošteni.
Kaj pa konverzija v evre?
Po letu 2015 so številne banke omogočile konverzijo kreditov iz švicarskih frankov v evre. To je pomenilo, da je bil preostanek dolga preračunan v domačo valuto, nadaljnje odplačevanje pa je potekalo kot pri običajnem evrskem kreditu.
Sama konverzija še ne pomeni nujno, da so morebitni zahtevki glede obdobja pred konverzijo izključeni. Pomembno je preveriti vsebino sporazuma o konverziji in pravne posledice njegovega podpisa.
Kako se ugotavlja morebitno preplačilo?
Pri finančni analizi se običajno primerja:
- znesek dejansko izplačanega kredita,
- vsi plačani mesečni obroki,
- vpliv sprememb menjalnega tečaja,
- višina pogodbenih obresti,
- morebitno predčasno poplačilo,
- stanje dolga ob zaključku kredita.
Na podlagi teh podatkov je mogoče oceniti skupni finančni učinek kredita in morebitno razliko med prejetim in plačanim zneskom.
Katera dokumentacija je pomembna?
Za presojo posameznega primera so praviloma pomembni:
- kreditna pogodba,
- morebitni aneksi,
- amortizacijski načrt,
- izpis plačanih obrokov,
- obračun predčasnega poplačila ali konverzije,
- potrdilo o zaprtju kredita.
Če posamezne dokumentacije ni več, jo je mogoče v številnih primerih pridobiti pri banki.
Kaj kaže sodna praksa?
Sodna praksa na področju kreditov v švicarskih frankih se je v zadnjih letih precej razvila. Tako slovenska sodišča kot Sodišče Evropske unije poudarjajo pomen preglednosti pogodbenih pogojev in učinkovitega varstva potrošnikov.
Pri odločanju ni bistveno, ali je banka lahko napovedala prihodnje gibanje tečaja. Ključno je, ali je potrošniku omogočila, da je razumel dejanske finančne posledice kredita. Če tega ni storila, lahko to vpliva na presojo veljavnosti posameznih pogodbenih določil.
Zaključek
Tožba za kredit v švicarskih frankih ni namenjena izpodbijanju vseh kreditnih pogodb v tuji valuti, temveč varstvu potrošnikov v primerih, ko obstaja dvom o preglednosti pogodbenih pogojev ali izpolnitvi pojasnilne dolžnosti banke. Vsaka pogodba zahteva individualno presojo, pri kateri se upoštevajo vse okoliščine njenega nastanka, vsebina pogodbenih določil in razvoj sodne prakse.
Kreditojemalci, ki so kredit že odplačali, ga predčasno zaprli ali konvertirali v evre, zato niso nujno izgubili možnosti za uveljavljanje svojih pravic. Prvi korak je vedno temeljit pregled dokumentacije in ugotovitev, ali so obstajale okoliščine, ki bi lahko vplivale na veljavnost pogodbe ali obseg pogodbenih obveznosti. Takšna analiza omogoča realno oceno, ali obstajajo pravni temelji za sodno uveljavljanje zahtevkov.